Basic HTML Version
70
riječi
poezija
poezija
poezija
poezija
poezija
poezija
poezija
ZNAM JENO MESTO
Moji obiteli
Znam jenomesto gdi mesec putuje
pomodri plahti neba, kak da kušuje
pozableni lubavni par, ki stiha se šeče
po Jagičevu parku.* Ili to veter šepeče
naše senje, draga, kaj sme jih zrisali
vu topli posteli, i skup z vnukomdihali,
da ajngeleka morti ne bi zbudili?
Znam jenomesto, draga, i malo dvorišče
prekpuno svetla, z lastavičkom kaj pivče
spod krova hiže, praf vsaku večerku.
Več zutra bumo vugostili našu čerku
i sina, i obitel cielu, radujuč se žitku
kaj namga hočeju zeti, zatrti, sfundati -
i očivesto nas žejne prek vode prepelati.
Znam jenomesto kaj nemre se fkrasti:
vu zrnju je istine, gda pomažemo ji rasti.
Ampak, koga još denes istina interesera?
Istina i lubav, mila, skradnja su nammera,
naš ščit i snaga nasprot falšnoga živlenja.
Buju došli i cajti svetla, doba vuskrsenja:
vu žilambu nam lepota tekla, brez trplenja.
_________________________
kakdakušuje,kaodaljubi -*Jagičevpark,gradskiparkuVaraždinu-veteršepeče,vjetaršapuće-senje,snovi -skupzvnu-
komdihali,zajednosunukomdisali -zlastavičkomkajpivče,slastavicomštopijuče-prafvsakuvečerku,skorosvakevečeri -zutra
bumo, sutraćemo-žitku, životu-zeti, zatrti, sfundati,oteti, satrti,uništiti -očivesto,očigledno-žejne, žedne-kajnemresefkrasti,
što se nemože ukrasti - ampak, ali - skradnja, zadnja - ščit, štit - nasprot falšnoga živlenja, nasuprot lažnoga života - vuskrsenja,
uskrsnuća (preneseno: spasa)